KULTURNO DRUŠTVO ALBANCEV V SLOVENIJI "MIGJENI"

Kulturno društvo Albancev v Sloveniji Migjeni ter časopisa Alternativa in Republika so pomenili prag upanja  Kosova za internacionalizacijo albanskega vprašanja. Pogumno in brez cenzure so naznanili albansko pomlad ob razpadu bivše države in razodevali neuresničene zahteve Albancev, nakopičene skozi stoletja. V albanski narodni zgodovini bodo s ponosom ostala zapisana prizadevanja aktivistov in aktivistk Migjenija, med katerimi so: Gjon Simoni, Naim Maloku, Salih Kabashi, Fadil Demiri, Nikollë Berishaj, Mesut Ajdini, Fadil Bajrami, Gani Buçinca, Halil Matoshi, Abedin Maliqi, Taxhedin Alimi, Iljaz Ibrahimi in Martin Berishaj. Samo nekaj mesecev kasneje so se jim pridružili tudi: Ukshin Hoti, Bislim Elshani in Shemsi Reçica, ob močni podpori slovenske inteligence na čelu z Jašo Zlobcem, Petrom Božičem, Matjažem Hanžkom, Danetom Zajcem, Marjanom Rožancem, Spomenko Hribarjevo, Janezom Janšo, Igorjem Bavčarjem, Markom Hrenom, Francijem Zavrlom, Jožefom Školčem, Ivanom Borštnarjem in drugimi. V tistem času so svojo pamet izbrali kot svoje politično prepričanje.  

Časopisa Alternative in Republika sta prihajala na ilegalen način, v največji tajnosti, na Kosovo, v Makedonijo, Črno goro in Preševsko dolino. Kot opozarja novinar Nehat Islami v svojem članku: »Izvodi časopisov so šli iz rok v roke, samo da jih ne bi zasegla srbska policija. Albanci se nedvomno spomnijo, kako so prodajalci časopisov v trafikah »Rilindje«, ki niso smeli prodajati nič drugega kakor tobak, Alternativo in Republiko ovili v stare časopise in jih razdelili svojim zvestim bralcem. Te publikacije so bile navdihujoče svojimi drznimi idejami, ki so izhajale iz slovenskega pomladnega gibanja, katerega vodje so tesno sodelovali z našimi aktivisti v Sloveniji. Slovenska pomlad se je rodila hkrati z našo dolgo pričakovano pomladjo. Albanci, ki smo bili v Sloveniji, smo pozorno spremljali vsak korak slovenskih intelektualcev, ki so imeli visoko narodno zavest. Bili so naš vzor, bili smo nanje ponosni in odločili smo se jim pridružiti, da bi preizkusili sami sebe.  Srbski režim na Kosovu je nad Albanci legaliziral nasilje z metodami, ki bi jim jih zavidal tudi apartheid. Rudarji Trepče so prav zato kar sedemsto metrov pod zemljo protestno terjali odstop pokrajinskih funkcionarjev. Iz Slovenije smo rudarsko stavko morda doživljali še s težjim srcem kot na Kosovu. In zdaj, po tridesetih letih, vidimo, da smo imeli prav. Na predvečer zborovanja v Cankarjevem domu sta Nikollë Berishaj in Salih Kabashi prevedla pesniško zbirko slovenskega pesnika Željka Kozinca »Kača pod kamnom«, ki jo je društvo Migjeni objavilo še isti dan, torej na dan zborovanja. V uvodu te knjige je tudi nagovor Albancev, ki ga je napisal Nikollë Berishaj. Ta nagovor je ostal neprebran, saj naj bi govorniki na zborovanju bili samo slovenski predstavniki civilne družbe in politiki. Ne v tujem in tudi ne v domačem tisku ni ostala neopažena skupina Albancev z nageljni v roki, ki so mirno hodili do Cankarjevega doma. To je bila povsem drugačna podoba Albancev od tiste, ki sta jo jugoslovanska država, še zlasti pa srbski režim, prikazovala do tedaj.  Tukaj, na ozemlju naših slovenskih prijateljev, se je z albanskim kulturnim društvom Migjeni nadaljevala albanska pomlad, ki se je začela leta 1981 s študentskimi demonstracijami v Prištini, in v Sloveniji Primoža Trubarja – prijatelja Gjona Buzukuja, avtorja prve albanske knjige, ki je izšla le štiri leta za Trubarjevim katekizmom, v Sloveniji Franca Miklošiča, Matije Čopa, Rajka Nahtigala in Ivana Cankarja.